Saj nisva bile z mamico tako dolgo v porodnišnici, doma sva že od prejšnjega četrtka. Toda nisem uspela prej pisat, sem bila preveč zaposlena s spanjem in prehranjevanjem. Zdaj sem doma že skoraj dva tedna. Se mi zdi, kot da že vse življenje! Bolnico sem praktično že pozabila.
Tistega četrtka torej je bilo peklensko vroče in šla sem na najdaljše potovanje v svojem življenju. Oblekli so me malce bolj toplo zaradi klime v avtu. Potem pa ati ni upal preveč hladit, da se ne bi prehladila. Jao, sem švicala! Najprej smo se vozli čisto malo in se ustavli pri mamici doma
(kjer je do zdaj bila doma). So mi povedali. Jaz sem vse prespala. Potem pa smo se spet vozili bolj dolgo. Sem ugotovila, da se rada vozim. Glasno sem se jezila, ko smo stali zaradi dela na cesti.
Doma so zame prav lepo pripravili. Ati je pred najinim prihodom še vse očistil. Nisem pa prepričana, če sem zadovoljna, da se starša na meni učita, kako skrbeti za novorojenčka. Ati je včasih prav smešen, ko naju obe z mamico streže (in ob prilikah še goste), pri tem pa je zmeden in skoz pozablja stvari. Še dobro, da je mami dobra v "dajanju navodil". Dostikrat pa se onadva meni smejita. Trenutno namreč jem, spim in odvajam, pa še to poskušam hkrati. Smešno jima je, kadar te dejavnosti pospremim z zvočnimi signali ali pa ko na njuno željo globoko rignem
(="podrem kupčka"). Ma, mam nezrela starša...
Jima pa kdaj tudi ponagajam. Največ priložnosti je seveda med previjanjem, ko lahko polulam sveže pomita tla. Zadnjič sem jima vrnila za skoraj vsakodnevno čiščenje nosu in sem z dobrim tajmingom in natančnim ciljanjem pokakala celo mamico in četrt sobe. Ko sta to počistila, pa sem še pobruhala tla preko atijevega ramena.
Opazila sem, da so se neke stvari po rojstvu spremenile. Za razliko od prej, moram zdaj sama jest, pa veliko več stvari vidim! Predvsem rada gledam svetlobo, barvaste črte na posteljnini in okrogle stvari - sta se mi smejala, ko mi je ati pokazal sončnico, jaz pa sem mislila, da bom jedla...
